Še iz šolskih dni imamo v spominu, da smo s pojmom kultura najprej označevali posevke, ki so jih kmetje gojili na obdelanih površinah. Iz leta v leto so orali in sejali ter si v znoju lastnega dela pridelovali kruh. Za kazen. Tako pravi Sveto pismo. Ali bolje rečeno: Hvala Bogu. Kajti če človek ne bi bil poslan iz Edena, bi kaj lahko posegel po drevesu življenja. In samo predstavljamo si lahko, kaj bi pomenilo biti večno ujet v življenju brez srčne kulture.

Vse, kar je Bog naredil, je bilo dobro, lepo in resnično. Bilo je »kulturno«. Bilo je etično in pravično. Le zakaj bi koga motilo? Zakaj je skušnjavec Evi v srce tatinsko in zvijačno vsilil misel, naj dela proti Bogu?

Odtlej je vsak greh dejanje proti življenju. Odtlej človek z muko in velikim trudom očiščuje svoje srce protibožje in protiživljenjske navlake. Kakor da bi bili gensko spremenjeni. Obrnjeni k slabemu, ki privlači snovno. Razsvetljeni, a brez Svetlobe.

Brez Boga in darujoče se ljubezni smo...