V raznih javnomnenjskih anketah se vsako leto znajde tudi vprašanje: Komu zaupamo? Državi, politikom in raznim ustanovam že zdavnaj več ne. Ne pada samo zaupanje, temveč tudi spoštovanje; le redko komu še priznavamo avtoriteto, verodostojnost. Ko je pred kratkim umrl predsednik SAZU dr. Jože Trontelj, sva se s sodelavcem resno spraševala, ali je sploh še kdo, ki bi lahko poosebljal narodovo vest.

Med prvimi so avtoriteto izgubili učitelji s pohodom otrokovih pravic brez dolžnosti, nato počasi starši, ko so postajali otrokom prijatelji. Brez avtoritet smo v politiki, sodstvu, Cerkvi, medijih, večini poklicev, na lestvici zaupanja so padli tudi zdravniki.

In kam smo prišli? V obdobje, ko lahko vsak govori o vsem, kot mu v danem trenutku ustreza. Tako se premikamo od ene do druge »velike« zgodbe, po navadi pospremljene z mnogo težkih besed, polemik, žaljivk, mastnih naslovov na naslovnicah, bučnih komentarjev, na koncu pa namesto zaključka pozaba in – nova zgodba, nov...