Na dedovih knjižnih policah, polnih velikih, debelih in bogato poslikanih knjig je stala tudi vrsta drobnih knjižic in če jih je Luka odprl, so bile strani prav na redko posejane s črkami. Ko je bil še majhen, ni razumel, zakaj na tako veliko papirja napišejo tako malo besed, zdaj pa ve, da se tako pišejo pesmi. Pesmi imajo bolj malo besed, pa veliko vsebine, je že vedel Luka.

»Če besede lepo tečejo, tečejo kot pesem. Pesnik piše besede kot valovanje,« je rekla babica, ki je tako rada kazala Luku dedove knjige.
Med knjigami s pesmimi so bile tudi take za otroke – ne veliko, nekaj pa.

Dolgo že tudi Luka pozna Župančiča in njegovo knjigo Mehurčki. Kot vsak slovenski otrok pozna cicibana. Ciciban, ki teče v zeleni dan, je glavni junak v pogovoru s čebelico in v pogovoru s ptičico, ki ga v goščavi lepo pozdravi. In v tisti knjigi je še veliko lepih zgodb, ki se lepo mehko izgovarjajo. Če se zgodbe izgovarjajo mehko in pojoče, potem so to pesmi. Pesnik ima tak dar,...