To včasih ni lahko, saj prav telo vase posrka nemir, ki ga doživlja okrog sebe. Včasih pa telo samo svoj nemir širi navzven. Začarani krog, ki ga vsak v bolj ali manj intenzivni obliki zagotovo pozna.

Telo nam jasno sporoča svoje potrebe. Včasih ga tako težko slišimo zato, ker če bi ga umirili, bi se bili primorani spustiti v globino lastnega srca. Umiritev vedno zahteva srečanje z vsem, kar tako radi skrivamo, zanikamo in prekrivamo z dejavnostmi. Strah in negotovost, bolečino in krivico, vse tisto, kar je še neodrešeno. In čim bolj prikrivamo, tlačimo, tem bolj nas to vodi in usmerja.

Pri prepoznavanju govorice utrujenega in nemirnega telesa so nam otroci lahko najboljši učitelji. Ko je otrok najbolj utrujen, najbolj divja. Teče, pada in joka, a vendar protestira ob poskusu, da bi ga spravili spat. In ko zrastemo, se zdi, da na tem področju nismo kaj dosti napredovali: ko smo najbolj utrujeni, je najteže pravočasno ugasniti računalnik, prekiniti z zunanjim...