To izjavo slišim pogosto, prepogosto. Njeno psihološko ozadje je lahko različno. Lahko je temeljno življenjsko občutje: »Takšna, kot sem, nisem dovolj dobra. Že v otroštvu nisem bila za starše dovolj dobra. Če sem se še tako trudila, da bi jim ustregla, sem vedno znova slišala: 'Ja, to je že v redu, kaj pa ono, kdaj boš pa tisto popravila!' Vsi so bili navdušeni nad mojimi spisi; morala sem jih brati pred razredom in na šolskih prireditvah, a mama, katere pohvale sem si najbolj želela, je hladno dejala: 'Ja, v redu, kaj pa matematika?' Vse moje naprezanje, da bi bila sprejeta, kakršna sem, je bilo zaman.« Drugi: »Včasih sem obupoval: Saj je vse skupaj brez veze, pričakovanj staršev ne bom mogel nikdar izpolniti; zanje ne bom nikdar dovolj dober. In ker nisem nikdar dovolj dober, me ne morejo imeti radi. Jaz sem kriv, ker me nimajo radi! In ker sem kriv, si zaslužim kazen.«

Škodljivi vzorci samokaznovanja

Tako se v otroški duši rojevajo občutki krivde in vzo...