Mineva deset let, odkar nam je bila na priprošnjo Marije Kraljice družine izmoljena hiša, v kateri živimo. Takrat še nismo vedeli, da ima Bog poseben načrt za našo družino.

Pred sedmimi leti smo sprejeli v rejništvo fanta, ki je letos dopolnil 18 let, in njegovo sestro, staro 15 let, zdaj sta oba srednješolca. Imava še svoje otroke: dve študentki, srednješolca, šestošolko in najmlajšega petletnika. Odločitev za rejništvo ni bila lahka, saj smo vedeli, da se bo treba veliko prilagajati, odrekati in biti potrpežljiv, da bi živeli v sožitju. Zavedali smo se, da sta otroka čustveno ranjena, prestrašena, predvsem pa željna ljubezni in normalnega družinskega življenja. Pri nas je bilo že pred njunim prihodom zelo živahno, nikoli dolgočasno in tudi konfliktov ni manjkalo. Občudujeva najine otroke, da so kljub težavam, ki smo jih vsi vnaprej pričakovali, sprejeli še dva tuja otroka. Ves ta čas čutimo skrb in molitveno podporo rejenčevih krstnih botrov, ki pa sta oba slepa. Rejenca...