Človek sedanjega časa, podprt z vso tehniko in čudovitimi iznajdbami sodobne znanosti, se pravzaprav vedno bolj odpira navzven, vedno bolj živi na robu samega sebe in vedno manj v svoji notranjosti, sam s sabo, kaj šele v tišini s svojim Stvarnikom v svojem srcu.

Vse okoli človeka se giblje in šumi in ropota ter se oglaša, tišina vesolja, v kateri bi človek zaslišal božji glas, pa se vedno bolj odmika. Kajti tudi če bi vse človeštvo, vsi stroji, vsa narava, vse vesolje utihnilo, to še ne bi bila tišina srca, ki je potrebna, da bi človek končno slišal tisto, kar išče po svetu in okolici: Besedo, ki bi ji verjel, ki bi ga potolažila in nahranila in mu prinesla mir.

Ves nemir sodobnega časa izvira iz človekove globoke potrebe po besedi, ki bi ji lahko verjel in bil zaradi nje miren in srečen.

Tale čas nemira …

Tale čas pred zimskim obratom sonca, tale advent, v pričakovanju Gospodovega prihoda, tale veseli december v iskanju veselja in lepote,...