Prerok Izaija poudarja, kaj Bog stori za človeka. Pri tem ne našteva veličine stvarjenja, darov in neštetih dejanj. Tudi ne izpostavi največjega daru – Sina človekovega. Odkupitelja in poti, ki vodi v prostorje, ki presega vsak čas in omejenost bivanja. Prerok zgolj s tem, kar je vidno in slišno, primerja bogove.

Preprosta primerjava pokaže, da se človek zateka k različnim bogovom. Koliko so navzoči ti bogovi, lahko odkrijemo s tem, da pomislimo, koliko časa nečemu naklanjamo in s kakšno vnemo to počnemo. Noben naš trud ne omogoča resnične stvaritve, tj. tistega, česar najbolj potrebujemo. Kot npr. lepoto in usklajenost bivanja, naravo, toplino, mir, … skratka življenje. Učinek našega prizadevanja je minljiv, pogosto pa tudi škodljiv. V pismih stare zaveze Pridigar ta trud opredeli tako: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Prd 1,2)

Prerok Izaija spozna bistveno, vendar to ni samoumevno. Jezus ob istem videnju celo svojim učencem reče: »Oči imate, pa...