Z gospo, staro okrog štirideset let, sva se pogovarjali o življenju. Po letih bi človek rekel, da je ona nekje na sredi življenja, jaz pa korakam proti koncu. Seveda pa se pri njej lahko še obrne drugače, pri meni se kaj dosti ne more več. Ta zadnji del se lahko malo skrajša, kaj drugega me ne more več doleteti.

Med drugim je izrekla tudi tole misel: »Čisto drugače sem si predstavljala to svoje življenje. Opravljam delo, ki ni čisto to, kar sem študirala in kar imam zelo rada. Tudi družine si še nisem ustvarila, čeprav sem si jo vedno želela. Res ne vem, kaj naj rečem. Ne, sploh ni tako, kot sem si predstavljala. Čisto drugače je.«

V trenutku, ko mi je to pripovedovala, se mi je zdela kar malo žalostna. Živi življenje, ki je drugačno od tistega, ki bi si ga sama izbrala. Nisem je mogla potolažiti s tem, da bo našla službo, ki bo ustrezala njeni izobrazbi, in da bo spoznala človeka, s katerim si bo ustvarila družino. Morda bo vse to našla, morda tudi ne. Kdo ve? Tu...