Več je manj
Več je manj
Zelo razumem ljudi, ki so utrujeni od politike. Ki si želijo česa drugega, česa, kar bi jih osrečilo ali jim vsaj dalo občutek smiselnosti življenja. Ki se ambiciozno, a tudi požrtvovalno posvečajo znanstvenem delu ali pa preprosto le vestno opravljajo svojo službo; ki bolj kot vse cenijo zavetje dragih ljudi; in seveda tiste, ki iščejo tolažbo, kakršne svet ne more dati. V razmerah, v katerih živimo, je na neki način razumljiv tudi njihov visceralni odpor do politike: to, da vsak stavek o politiki doživljajo kot vdor nasilnih koristolovcev v zadnje pribežališče svoje sreče.
Enak odziv vzbujajo tudi stvari, ki po uveljavljenem mnenju sicer naj ne bi imele zveze s sodobno politiko. »Ne moremo kar naprej poslušati krvavih zgodb o preteklosti,« govorijo številni mlajši ljudje. »Četudi je morda res, da so generacije naših (starih) staršev doživele katastrofo, je to njihova zgodba. Nočemo si greniti vsega svojega življenja s to mislijo.« Za takšne besede ni težko najti psihološ...