Na praznik Kristusa Kralja se z Jezusom oziramo nazaj, na prehojeno pot v iztekajočem se cerkvenem letu, in obenem naprej, v čas vnovičnega prihoda Sina človekovega. Evangelist Matej nam tokrat s pripovedjo o poslednji sodbi pomaga razumeti, kako izmuzljiva je preteklost in kako neoprijemljiva je prihodnost. Šteje predvsem to, kar se dogaja danes, tu in sedaj.

Ko pride Sin človekov, bodo zbrani pred njim vsi narodi, ločil bo ene od drugih. Ločnica med enimi in drugimi ni vera, niti narodna pripadnost ali kultura. Izbrani in blagoslovljeni nebeškega Očeta ne bodo v nobeni človeški in verski kategoriji: judje, kristjani, muslimani, animisti, ateisti, agnostiki. Meja bo šla med dejanji ljubezni in dejanji zanikanja sočutne ljubezni. Kako preprosto in kristalno jasno Jezus opiše, da si sodbo pišemo sami, tukaj in zdaj, z dejanji in življenjsko držo: nahraniti lačnega, odžejati žejnega, sprejeti tujca, obleči nagega, obiskati bolnega, potolažiti zapornika. Konkretna in preprosta...