Verjetno je prav vsak kristjan kdaj že izkusil božjo previdnost, mogoče celo nevede. Večinoma na hitro pomislimo, da se je po naključju vse tako dobro razpletlo, da so se srečali pravi ljudje ob pravem času, da je tako pač naneslo … Vendar kristjan bo vedel, da naključij ni, da je v resnici za vsemi temi srečanji Bog, ki še vedno skrbi za nas, misli na nas in stori vse, da bi nas osrečil.

O tem, kako Bog skrbi za nas – in to niti približno ne samo na duhovni ravni –, piše Ezekijel, torej o tem beremo že v Stari zavezi Svetega pisma. Ta odlomek božje besede piha človeku na dušo. Sicer spet lahko malo privihamo nos, češ, ovce že davno nismo več, pa naj nas neverniki še tako ozmerjajo z njimi … A treba je razumeti, da Bog poskuša spregovoriti tako, da bi človek v polnosti doumel božjo ljubezen. Če so bili v svetopisemskih časih ljudje večinoma pastirji, so pač najlaže razumeli vlogo pastirja, njegovo skrb in odgovornost za drobnico. Težavo imamo danes mi, ker nam je pastirstvo...