Na letošnji spominski slovesnosti na Teharjah je slavnostni govornik dejal: »Spravo potrebujemo, nam pravijo … Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo. Naša srca so mirna. Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih. Šele potem naj se nam pridružijo v molitvi na Teharjah, Rogu, Krimski jami in na še več kot 600 množičnih grobiščih po Sloveniji.«

Ob teh besedah sem čutil veliko nelagodje, saj so bile v popolnem razglasju s tistim, kar sem sam na slovesnosti doživljal pred tem govorom, in sicer predvsem spoštljivo in mirno premišljevanje ob spominu na smrt in trpljenje ljudi, ki so s svojim trpljenjem posvetili ta kraj.

Ob meni je mirno in vdano sedela kmečka žena iz Ambrusa, ki je med vojno izgubila očeta, njen mož pa tri brate. Med pogovorom je rekla: »Ja, hudi časi so bili, to se nam je zgodilo!« Uporabila je pasivno obliko, ker je čutila, da če bi govorila o...