Čeprav se je v dveh mesecih po izidu »druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje« Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 2) zvrstilo več javnih predstavitev, odmevov in polemik, bi bilo neodgovorno, če o tako pomembnem dogodku ne bi spregovorili tudi tu. Med jezikoslovci in v širši javnosti se je že pred desetletjem izoblikovalo enotno mnenje, da se je takega projekta treba lotiti čim prej, saj je bilo zastarevanje SSKJ 1 (1970–1991) čedalje očitnejše, potreba po slovarju, ki bi zajel novosti, spodbujene z burnimi družbenopolitičnimi spremembami ter pospešenim znanstvenim in tehnološkim razvojem okoli preloma tisočletja (od astrofizike do ekologije, od genetike do IKT), pa za učinkovito slovensko sporazumevanje v sodobnosti čedalje nujnejša. Ta sodobnost se skupaj s svojimi globalnimi perspektivami simbolno kaže v dejstvu, da je celotna naklada SSKJ 2 prispela v koprsko pristanišče z zabojniško ladjo iz Kitajske in da z nakupom natisnjenega izvoda pridobimo tudi ključ (šifr...