Pesnik Župančič je v neki album skiciral drevo, pod njim pa je napisal štirivrstičnico: »Živeti-umreti je usoda naša, a cilj nam je visoko posajen. Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša,a vedno se bori za svoj namen.«

Škoda, da ni zapisal tudi, za kakšen namen naj se bori človek, ki ima, za razliko od drevesa, razum in voljo.

Kot velik humanist (pustimo starostno zagledanost v Moskvo) ni mogel misliti, naj bi človek videl svoj cilj v bogastvu, oblasti ali slavi, saj bi bilo takšno mišljenje skrajno nedemokratično. Koliko ljudem so dani talenti, ki omogočajo omenjene »vrednote«? Koliko ljudi lahko postane bogatih, nosilcev oblasti ali slave? Velika, če že ne neznatna manjšina. In vsi drugi? Ali so manjvredni? Zgrešijo svoj življenjski cilj?

Zdrava pamet nam pravi, da ne more biti tako, sicer bi bilo življenje strašen nesmisel.

Stvar je v tem, da se brezdušno drevo lahko bori za svoj namen, ne da bi vedelo zanj, a človek se na lastni namen ne...