Na drogu žičnate ograje, ki spremlja avtocesto, brezbrižno poseda kanja. Zamišljena in na videz zaspana se ne meni kaj dosti za okolico. Nasršeno perje še poudari njeno čokato postavo in poklapan videz. Kot da je nič na svetu ne zanima, se že skoraj celo uro prestopa na vitkem drogu in si občasno pretegne peruti. Nenadoma, kot bi trenil, njena zaspanost izgine, malo prej razmršeno perje pa se kar naenkrat gladko prilega telesu. Ujeda se zravna z glavo uperjeno v zatravljena tla nedaleč pod seboj. Nekaj je pritegnilo njeno pozornost. Zdramilo je ptico, da se je odločno spustila v travo. V njenih krempljih je naslednji hip končala poljska voluharica, ki zdaj drhteča v zadnjih krčih potuje v njen kljun.

Glavna hrana kanje, naše najpogostejše ujede, so mali glodavci. Njeno drugo, že skoraj pozabljeno ime ki je bilo pogostejše v rabi v starih časih, je mišar. Tako ko...