Kako so se začela srečevanja skupine za žalujoče?

Skupina je nastala iz mojega globokega prepričanja, da se mora človek o svoji bolečini pogovarjati. Ko sem sama žalovala, sem iz vzvišene samozadostnosti odrinila vse ljudi: »Hvala, bom že sama. Z mano je vse v redu, sem dobro … Pustite me pri miru!« Preden sem ugotovila, da je to slabo, je minilo veliko časa, pa tudi prijatelji so me zapustili. Nekateri gredo že prej, ker se ustrašijo žalujočega človeka in se odmaknejo, veliko pa jih odide, če jih podiš. V bistvu sem bila prepričana, da sem ob moževi smrti že vse odžalovala. Šest let in pol je bil bolan in mi smo se šest let šli zadnji božič, rojstni dan, zadnje počitnice ... V resnici sem bila zelo presenečena, da me žalovanje lahko sploh še udari.

Tri mesece po moževi smrti sem rekla Metki Klevišar: »Zdaj pa imam čas. Prišla bom k tebi in bom...