Vedno znova srečam in poslušam svojce dementnih ljudi, ko pripovedujejo, kakšno je življenje s takšnim človekom. Najhuje jim je takrat, ko jih svojec, s katerim so toliko let skupaj živeli, povezani v dobrem in slabem, naenkrat ne pozna več. »Kdo pa ste vi?« je pogosto vprašanje. Skoraj vedno pa ti ljudje želijo domov, čeprav dejansko so doma. »Domov hočem,« vztrajajo. Nič ne pomaga, če jim ljudje okrog dopovedujejo, da so doma. Njihova največja želja je iti domov.

Ob tem sem se nehote spomnila svojih bolnikov, ki so tik pred smrtjo pogosto govorili podobno. Tako je na primer na pust novembrski dan bolnik, že zelo slab, ponavljal: »Domov hočem, v Vižmarje, tam je sonce.« Seveda ne gre za povsem enako situacijo, želja po domu pa je morda vendarle skupna.

Tako se mi zdi, da se v obeh primerih dotaknemo nekega drugega sveta, ki ga navadno težko razumemo in ga še teže razložimo. Pravzaprav ga sploh ne moremo razložiti, če si še tako prizadevamo. O demenci se veliko piš...