Nekdo, ki ga imaš rad, odhaja, se za vedno poslavlja. To sem začutila najbolj, ko se je moji mami življenje iztekalo in sem se začela vedno bolj zavedati, da je življenje minljivo. Večkrat sem se že poslavljala od znancev, prijateljev ... Drugače pa je, ko se poslavljaš od svoje matere. Upaš, da ni res, da bo za vedno odšla, in se ne želiš posloviti.

Ob bolniški postelji smo se otroci zbrali z očetom in bratom duhovnikom, ki ji je podelil poslednje maziljenje, pripravo na pot v večnost. Mama se je zavedala vsega, kar se je dogajalo. Od potu rosno čelo sem ji obrisala in dahnila: »Jutri se vidimo!« Nisem se želela za večno posloviti. Kar stekla bi ven v upanju, da bo jutri mama spet tu in bo vse po starem. Neznana sila pa me je potisnila nazaj v materin objem in slovo. Še vedno sem upala, ampak naslednje jutro naše mame, žene, babice ni bilo med nami. Ko so pogrebniki pripeljali krsto na pokopališče, so bili za našo družino posebni trenutki. Trenutki vere, miru, spoštovanja....