Prepričana sem, da je odnos do tistih, ki so se že poslovili, in do onstranstva nasploh tesno povezan z odnosom človeka do samega sebe in okolice.

Foto: Tatjana Splichal

Človekov odnos do večnosti je pogosto ambivalenten. Po eni strani se zaveda, da obstaja, da končnost sama po sebi ni in ne more biti smisel posameznikovega življenja, delovanja in bivanja, zato mnogi večnost pojmujejo kot neko vseodrešujočo lokacijo, kjer bodo enkrat končno varni in sproščeni, saj bodo imeli mir pred tegobami tega sveta. Po drugi strani pa večnost ljudi skrbi, bega in vznemirja ter jih napolnjuje s strahom, predvsem zaradi načina, kako je mogoče priti vanjo. Prehod iz tuzemstva v onstranstvo, iz časnosti v večnost terja odločilno spremembo – transformacijo iz ene oblike življenja v drugo, torej je povezan s smrtjo. Smrt, tanatos, pa človeka že od nekdaj navda...