Foto: Tatjana Splichal

Praznik, 1. november 2012 – dan, ko prvič ne stojim ob grobu starih staršev, temveč ob grobu očeta. Vse mi pravi, da nekaj ni prav. To bo zagotovo pomota. Kar se je zgodilo pred mesecem in pol, so le sanje, mo­ra. Oče je le že dva meseca odsoten, morda je v službi. Vsak čas bomo zaslišali znani glas njegovega motorja in pripeljal se bo izza ovinka.
Namesto tega na pokopališču zaslišim pesem V nebesih sem doma … Je sedaj naš ata res doma v nebesih? Ne, on je doma pri nas!! In kaj pravzaprav delamo sedaj z brati, sestrico in mami na prvi novembrski dan ob tem svežem, hladnem grobu, kot da bi bil oče tam notri?!

Ko se je življenje prelomilo

Pred dvema letoma se je z nesrečo moje življenje razbilo na koščke. Vse se je spremenilo. Od takrat delčke počasi sestavljamo skupaj, a za vedno bodo ostale vidne raz...