Pred praznikoma vseh svetih in vernih duš 1. in 2. novembra je Eli opazila, da je na pokopališču vsak dan več ljudi. Eli seveda od vedno ve, da je prvi november na navadnem koledarju napisan kot dan spomina na mrtve, da pa imajo v cerkvi na ta dan god vsi tisti svetniki, ki med letom v koledarju niso napisani posamezno po imenu; dan molitve za naše rajne sorodnike in prijatelje pa je naslednji dan, 2. novembra, ko na koledarju piše spomin vseh vernih rajnih.

V ljudskih navadah pa sta oba dneva združena za obisk grobov, molitve za pokojne in tudi za srečevanje sorodnikov, ki pridejo od vsepovsod na domače pokopališče. Vse to je tudi Eli vedela, ko so tudi oni vsako leto obiskovali grobove tam, kjer sta bila starša doma, letos pa je videla, kako se to dogaja že ves teden prej, kako je pokopališče vedno bolj polno ljudi.

Prihajali so z motikami, grabljicami, rožami v lončkih in celo s samokolnicami, polnimi peska, in urejali grobove, pleli plevel, sadili nove rože, či...