Spominjam se prizora iz otroštva: Prileten in že dokaj onemogel sosed se je prišel ves obupan potožit mami, ker ga je zadnja, najmlajša hčerka (pri sedemindvajsetih letih) ponoči zapustila tako, da je pobegnila skozi okno k svojemu fantu. (Žena mu je umrla že pred leti.) Ne spominjam se nobene mamine besede, le kozarec vina je postavila predenj in prisedla, a v spominu mi je ostala tožba zapuščenega očeta: »Kako mi je mogla to storiti? Vsaj nekaj let bi še lahko počakala in bi še tudi dobila kakega fanta!«

Kakšen naj bo odnos med starši in odraslimi otroki?

Tega dogodka sem se spomnil, ko sem bral v oktobrski številki »Naše družine«, v članku z naslovom Zakone rešuje vera: »Kadar matere skrbijo za mladoletne otroke, jih vzgajajo tudi tako, da jim dajo vedeti, da bodo v starosti in bolezni oni skrbeli zanje. Nekatere matere otrokom takole rečejo: 'Ko bom opešala, me boš pa ti preživljal!' Poznamo veliko primerov, da so otroci pustili šolo in se niso po...