Ko so Nemci v zimi '44 napadli partijsko šolo v Cerknem, katere vojaški komandant si bil, si se z drugimi štiridesetimi mladimi tečajniki vred pognal v pobočje proti gozdu. Nemška strojnica vas je pokosila. Obležal si s prestreljeno nogo. Ko je Nemec hodil okrog s pištolo, če bi bilo na tleh še kaj živega, si si neopazno odvil ročno bombo, če bi prišel k tebi. Šel je mimo tebe in ti si si podaljšal življenje za štirideset let.

Bila sva rojena v isti vasi, toda mladost si preživel drugje. Vendar si me po vojni redno obiskoval, edini komunist. Prihajal si kot invalid brez noge, sedel, kaj zaužil in se pogovarjal. Vedel si za mojo vero, a nikoli te nisem silil k njej. Tudi izzival te nisem, nisem te na primer vprašal, ali je bila leta 1941 na Slovenskem revolucija potrebna. Nisem te vprašal, ali je bil pokol petnajstih tisočev Slovencev po vojni potreben, ko smo v Trstu lovili vsakega posameznega otroka za slovensko šolo. Raje sem te poslušal, kako si se bojeval po Bosni, kak...