Hčerka dedku

Dragi ata!

Spet je prvi november. In kot vsako leto smo se tudi letos tvoji vnuki, otroci in žena zbrali na pokopališču, da se spomnimo nate. Saj ne da drugače nikoli ne pomislimo nate, a tu res vse misli veljajo tebi. Kako se imaš? Kako je kaj tam zgoraj pri vas?

Kakšna je večnost?

Kakšna je večnost? Veš, da si jo včasih poskušam predstavljati. Ampak ne gre. Ker vse, kar poznam, ima nek konec, večnost pa ga nima. Ko si jo zamišljam, se mi v mislih kar zvrti, ker se mi zdi nemogoče predstavljati nekaj takega, kar se nikoli ne konča. Tako da si niti približno ne morem zamisliti, kako je biti v večnosti. Kaj počnete? Ali imate kakšne posebne »zadolžitve« ali lahko prosto pohajate naokoli in delate, kar želite? Ali še vedno spremljate naše zemeljsko življenje?

Od tvoje smrti je minilo pet let. To je kar dolga doba in v tem času se je veliko zgodilo. Dobila sem še enega bratca. Za čisto malo sta se »zgrešila«....