Minljivost je ena od evidenc tega sveta, ki je nihče ne more zanikati. Človek jo čuti najprej na sebi: minevajo leta, lasje mu sivijo, življenjske funkcije kakor sluh in vid odpovedujejo. Še nazorneje vidi to minevanje okrog sebe: menjavajo se mir in vojna, menjavajo se režimi, menjava se življenjski standard, menjava se moda in umetniški trendi, menjava se vse. Vse mineva.

Ali se človeštvo ustavlja z mislijo ob tem dejstvu? Po eni strani se ga izogiba, ker na vse kriplje visi na njegovem minljivem trenutku. Po drugi strani pa se proti minevanju bori, to najbolje kaže medicina s farmakologijo, prav posebno pa še lepotna industrija.

Lahko rečemo, da je dejstvo, da človek nekako z minljivostjo noče biti spravljen. V človeški kulturi je celo prišlo do velikih uporov proti minljivosti, posebno v moderni dobi, ko je krščansko obzorje posmrtnosti začelo zahajati. Tako na primer Goethejev Faust zakliče trenutku »Ustavi se!« A seveda zaman, ker se čas ne ustavi. Drugemu...