Različne znanstvene raziskave ugotavljajo, da živimo v času utečenega in naraščajočega individualizma, ko si sodobni človek kot bitje razuma sam postavlja pravila in vrednote v svojem življenju. Pri priseganju na lastne sposobnosti se v duhu individualističnega nihilizma ne zmeni več za drugega, vedno manj pa se ozira tudi na tradicionalne nosilce družbenega nauka in vrednot. Na širšem družbenem področju se kultura razuma in prelom s tradicionalnimi usmerjevalci zasebnega in javnega življenja, tj. verskimi ustanovami, kaže tudi v pojavu sekularizacije.

Kakor je sekularizacija v okviru državnega izvajanja v nekaterih pogledih sprejemljiva (poskus nevtralnosti pri verskih in svetovnonazorskih idejah, nepriviligiranje posamezne religije nad drugo) in celo dobrodošla, je njena pomanjkljivost lahko omejevanje in opiranje na zgolj racionalne okvire človeškega razmišljanja, pri čemer filozofija države ostane v mejah eksaktno-znanstvenega in tehničnega razumevanja svojega delovanj...