Prepričana sem, da je vera dar, a verjetno mora biti človek vseeno odprt za presežno milost verovanja. Vsak kristjan ima svojo (zelo zanimivo) zgodbo o tem, kako je prejel ta dar, kdaj in kako se ga je začel sploh zavedati in navsezadnje zaživel po njem.

Narava tega daru pa je taka, da ga ne moremo obdržati samo zase. Njegova vrednost narašča šele s tem, ko ga delimo z drugimi. K širjenju oznanila nas spodbuja Jezus sam in nam dajejo lep zgled prvi kristjani.

Mogoče se nam zdi, da so bili vendarle nekoliko drugačni od nas, predvsem pogumnejši pri oznanjevanju, kot beremo v Apostolskih delih in pismih. Gotovo so bili privilegirani s tem, da so se srečali z ljudmi, ki so osebno poznali Jezusa …

A to je tudi edina prednost. V vsem drugem smo danes na istem: tudi nje je bilo, tako kot je nas, strah govoriti o Bogu. Nismo prepričani, kako bo drugi oznanilo sprejel. In zdi se nam, da ga ne znamo posredovati na pravi način. Verjetno se največkrat bolj zanašamo n...