Spominjam se kolega, splošnega zdravnika na terenu, ki je pripovedoval, kako je po desetih letih zdravniške prakse prvič doumel, da njegova naloga ni samo reševati življenje, ampak bolnika tudi spremljati v umiranju in mu omogočiti, da pri tem ohrani človeško dostojanstvo, da umre človeško. Poklicali so ga k staremu možu nekje v hribih, ko mu je odpovedovalo srce. Hotel mu je predpisati kup zdravil, mu dati injekcijo in ga poslati celo v bolnišnico, mož pa ga je rotil: »Lepo vas prosim, pustite me, da v krogu svojih domačih v miru umrem!« Kolega je doživel to prošnjo tako iskreno, tako pristno, da je doumel, da smrt ni vedno samo nekaj, proti čemur se je treba z vso silo bojevati.

Na to pripoved pomislim pogosto, ko slišim, kako stare, hudo bolne in obnemogle ljudi v zadnjih trenutkih vozijo naokrog, k zdravniku ali pa v bolnišnico, samo da bi pridobil še kakšen dan življenja. Potem pa se dogaja, da ti ljudje umirajo na poti, na hodnikih ali kje v bolnišnici, daleč od doma...