Dobro se spominjam srečanja s kolegico, psihiatrinjo, precej mlajšo od mene. Pogovarjali sva se o marsičem, tudi o medicini. Ugotavljali sva, da se je v medicini veliko stvari spremenilo. Pojavile so se mnoge nove bolezni, nekaterih, ki so včasih zelo pestile ljudi, skoraj ni več. Povprašala sem jo, kako kot psihiatrinja doživlja današnje bolnike, s kakšnimi težavami najpogosteje prihajajo k njej. Povedala mi je, da je v zadnjem času vedno manj ljudi s klasičnimi psihičnimi boleznimi, kot je na primer shizofrenija. Vedno več pa je ljudi, ki iščejo pomoč zaradi stiske v vsakdanjem življenju. Mnogi so brez službe, brez dohodkov, brez strehe nad glavo in temu preprosto niso kos.

Ko sem to poslušala, sem na glas razmišljala: »In kaj vi ob tem lahko naredite? Saj jim ne morete dati tega, česar nimajo? Ne morete jim priskrbeti stanovanja, dati plače in rešiti drugih stvari. Jim sploh lahko kaj pomagate?« Njen odgovor me je prijetno presenetil. Bil je odgovor človeka, ki zna s svo...