Zdi se, da je svetloba, tako kot še marsikaj, samoumevna dobrina, ki nam seveda pripada. In videti je, da se o njej ni vredno spraševati. Nanjo žal pomislimo šele tedaj, ko jo pri svojih opravilih potrebujemo ali ko je okrog nas ni dovolj. In morda tudi tedaj, ko je ni tudi v nas samih. Toda slednji pomislek, ta utegne biti milosten, se, zopet žal, res poredko zgodi. Če je le mogoče, ga radi obidemo.

Nadvse dragoceno, v globine tkiva in duše segajoče ter osrečujoče izkustvo svetlobe je tesno povezano z darom življenja. Spoznanje te resničnosti ni od danes. Resnica o luči je vtkana v nas. Biva v nas, kajti na svetu je že od tedaj, ko je Bog Stvarnik rekel: »Bodi svetloba!« (1 Mz, 1, 1 – 3). Vse namreč, kar je na svetu bilo, je in bo, naj je to rast ali propad, veselje ali žalost, mir ali spori, blagostanje ali revščina, izbira življenja ali smrti ter celo luč sam...