Pozvonil je hišni zvonec, vendar se ni v hiši nič zganilo. Če bi kdo skozi stene opazoval hišo, bi videl dečka, kako pridno sedi v svoji sobi za pisalno mizo in se najbrž uči, tako zavzeto, da zvonca še sliši ne. No, njegov angel varuh, ki je bil s Timom vse dni, je dobro vedel, da to ni res. Tim je že res nepremično sedel, vendar se ni učil, ampak je igral na računalniku neko igrico in se ni mogel odlepiti od zaslona.

»Naj pozvoni še enkrat!« je v mislih zašepetal angel varuh in res je še enkrat pozvonilo, pravzaprav dvakrat zaporedoma.

Ko je Tim nejevoljno odprl vhodna vrata in hotel obiskovalcem povedati, da ni nikogar doma, je na cesti pred hišno ograjo zagledal sošolca Domna.

»O, kaj pa ti ...«

»O ... nisem vedel, da si tu doma!?«

Novo naselje lepih hiš, za lučaj oddaljeno od stare vasi, se je to jesen napolnilo z novimi stanovalci in Tim je zdaj že ves mesec Domnov sošolec.

»Kako pa si prišel k meni, če nisi vedel, da živim...