Ob razmišljanju o gmotnih, duševnih in duhovnih dobrinah, sem mimogrede pomislila na poeta Valentina Vodnika in na njegovo Dramilo. V njej pesnik skuša bralca prepričati, da mu narava ponuja vse, kar potrebuje, in še več skoraj, a ne čisto zastonj – za njene darove se mora tudi sam potruditi: zavihati rokave in se pogumno spopasti z izzivi ter nalogami in dolžnostmi, ki mu jih prinaša življenje.

Dobrin je dovolj

Tako kot se je pred več kot dvesto leti Vodnik, se moramo tudi mi danes zavedati, da imamo vsega dovolj oziroma vsaj toliko, da ne bi smelo nikomur nič manjkati. Da bi lahko vsakdo, ki dela in ustvarja – doma, na kmetiji, v šoli, službi, v ateljeju, na športnem igrišču, v knjižnici idr. – lahko živel spodobno, človeka vredno, dostojanstveno življenje. Da bi se namesto s skrbjo za golo preživetje in strahom pred bankrotom lahko ukvarjal s čim bolj ustvarjalnim. Da mu ne bi bilo treba otrokom vsak dan znova pojasnjevati, da si tega in onega ne morejo p...