V Brestanico, kjer se je slovensko krščanstvo s svojo Cerkvijo na čelu primerno oddolžilo velikemu Slomšku, nisem mogel. Pač pa sem bil tam duhovno.

Razmišljal sem o njegovi dediščini, ki jo je dal našemu narodu: granitno krščansko in narodno zavest v času pojemajoče krščanske in skoraj ničeve narodne zavesti, prenos škofovskega sedeža iz tuje Labotske doline v slovenstvu usojeni Maribor, velikansko narodno versko delo, združeno z vsenarodno pedagogiko okrog tiste Mohorjeve družbe, ki je manj kot pol stoletja po njegovi smrti dosegla 100.000 članov; beatifikacijo, s katero ga je slovanski papež ustoličil v božjem onstranstvu. Sam naj dodam priznanje, kakršno je med literati izjemno redko, priznanje, ki ga je, sam skromen umetniški talent, dal geniju Franceta Prešerna.

Na vse to sem mislil. Po naravnem psihološkem odboju mislim tudi nasprotno, to se pravi o dediščini nekega drugega Slovenca, ki je prišel sto let za njim, ljubljanskega učitelja Edvarda Kardelja.
...