Z odločitvijo, da dobi Jože Možina za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki nagrado Prešernovega sklada, nekaterim slovenskim kulturnikom ni padla na glavo opeka, ampak skala. Ker so okusi različni, se o nekaterih stvareh ne kaže prepirati. Če bi ustrezna komisija predlog vrhunskih slovenskih kulturnikov argumentirano zavrnila, bi bila zadeva zapletena z vsebinskega vidika, ne s pravnega. Ker pa ga je načelno izločila, se glede na sedanje dogajanje v slovenskem prostoru ni mogoče znebiti vtisa, da se na drugačen način ponavlja zgodba Marka Rupnika.

Da je doslej kar nekaj odličnih katoličanov dobilo Prešernovo nagrado, ni mogoče zanikati. Prav tako bi bila neumnost trditi, da so jo dobili, ker so bili odlični katoličani. Prav tako ni mogoče trditi, da so za slovenske katoličane vedno veljali kriteriji kot za druge, ampak so javna priznanja bila odvisna od potreb vsakokratne politike. Zanje so bile milost, ne pravica. Spominjam se, kako je bilo za izvolitev dr. Antona T...