Iz nagovora kardinala Gianfranca Ravasija v gledališču v Berlinu 27. novembra lani

V judovsko-krščanski veri je estetska ali igriva (ludens) metafora postala način za opisovanje samega Boga po analogiji. Že v srednjem veku se je imenovala »via pulchritudinis« oz. analogija po lepoti, saj (kot beremo v svetopisemski Knjigi modrosti) »iz veličine in lepote ustvarjenih reči moremo namreč v primerjanju zreti njihovega Stvarnika« (13,5). V drugem svetopisemskem besedilu je stvariteljska božja Modrost prikazana kot deklica: »Igrala sem se [ali plesala] pred njim ves čas; igrala sem se [ali plesala] na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo pri človeških otrocih« (Prg 8,30–31).

Kakor obstaja »homo ludens« (igrivi človek; človek, ki se igra), se pravi človeško bitje, ki izraža svoje ustvarjalne umetniške, kulturne in športne zmožnosti z estetskim in atletskim delovanjem, zastonjsko, svobodno in ustvarjalno, tako Bog ustvarja vse stvarstvo. Prva Mojze...