O Prešernovih nagradah in njihovem podeljevanju pred tridesetimi leti

Prav zanimive obletnice bi se lahko spomnili. S pomočjo pisatelja Vitomila Zupana, ki ga imamo te dni v mislih, knjigah, člankih in razstavah zaradi stote obletnice rojstva. In seveda s pomočjo tistih, ki so prispevali k raziskovanju in spominjanju nanj. In tu bi skoraj morala biti prvoosebna. Zadnje leto sem veliko hodila po Zupanovih sledovih oziroma »na grič« in na teh poteh opazila tudi toliko nizkotnosti, da me je včasih zvilo. Pri nagradah bi se dalo reči, da je Zupan skupaj s počastitvijo doživel tudi največjo osramotitev. Mogoče bi se dalo tudi reči, da je prešernovanje doseglo najnižjo točko.

O Prešernovih nagradah in njihovem podeljevanju se februarja 1984, v Orwellovem letu, ni več samo veliko govorilo (čenčalo, ugibalo, zabavljalo, godrnjalo, ugovarjalo, z zadržano sapo navijalo …), ampak se je tudi že nekaj več kot nekoč objavilo. Družba, ki je bila na zunaj skrbno posprav...