Mnogi, posebno intelektualci, ki so se oddaljili od Kristusa, iščejo, še zmeraj lačni vere, neko drugo duhovno oporišče, med drugim tudi tako imenovani panteizem.

Panteizem je grška beseda in se slovensko lahko prevede kot »vseboštvo«.

Panteizem ne priznava osebnega Boga, ampak mu je Bog vse, kar obstaja, celotno vesolje. To seveda ni nobena prava vera, saj se ne vpraša, od kod vesolje, je recimo bolj poetično občutje, in to posebno ob velikih lepotah stvarstva, vendar pa se ne sprašuje, od kod te lepote. Če hočemo videti v panteizmu neko vero, je to neka gluha vera, ki se ne odziva: človek stoji pred nedoumljivo skrivnostjo. Občutju božanskega manjka tisti Ti, ki te lahko ogovarja in s katerim se lahko sam pogovarjaš. Panteizem je torej absolutna gluhota.

Krščanstvo sicer lahko deli njegovo občutje božanstvenosti vsega, kolikor je krščanski Bog vsenavzoč, vendar za razliko od panteizma tega Boga priznava in mu celo reče Oče. To se pravi, da ima lahko z nj...