Mnoge stvari težko razumemo, dokler sami ne doživimo česa podobnega. Sama nisem nikoli izkusila, kako se počuti človek, ki hodi redno na dializo, tudi ne, kaj doživlja človek po transplantaciji ledvice.

Spomladi sem obiskala manjši dializni oddelek in se tam pogovarjala z dvema medicinskima sestrama. Na dializo hodijo mladi in stari bolniki. Povprašala sem jih, ali mladi čakajo na transplantacijo ledvice. Pa sta mi obe zagotovili, da bi se raje odločili za dializo kot za transplantacijo. Zanju dializa sploh ni tako huda stvar. Tri popoldneve ali dopoldneve v tednu moraš pač preživeti v bolnišnici na dializnem aparatu. Sicer pa normalno živiš. Zdelo se mi je zanimivo. Hkrati pa sem bila vesela, da se jima življenje bolnikov z dializo ne zdi tako huda stvar in sta prepričani, da se na to navadiš. Veliko huje bi se mi zdelo, če bi se jima zdelo življenje z dializo nekaj strašnega. Svoj strah bi tako prenašali tudi na bolnike.

Res ne vem, kako bi se odločala sama, če...