Bralcem teh vrstic smo najprej dolžni »samorazkritje«. S Petrom Pavlom Bratino, teologom, publicistom, urednikom, prevajalcem, poslovnežem, tudi politikom, sva bila poldrugo desetletje sodelavca v uredništvu Družine – pa ne le sodelavca. Upam si reči, da sva v teh letih postala prijatelja. Zato velja tudi ta pogovor, ki ima za povod nedavni izid Pavlove knjige Pod to goro čavensko (izdal jo je avtor sam v sozaložništvu Celjske Mohorjeve družbe), brati v tej luči.

Pavel, da ti je blizu muza Klio, je bilo znano, zdaj pa se ji je pri zapisovanju »zgodb iz moje (to je Vipavske) doline« pridružila še muza Kaliopa. Iz zgodovinopisnih semen (arhivski in družinski dokumenti, pričevanja) je namreč zraslo trinajst črtic in novel, s katerimi se oziraš v preteklost domačih krajev in jim postavljaš slikovit literarni spomenik. Kaj je »sprožilo« tvoj vstop v svet leposlovja?

Težko bi rekel, kaj natančno, Bogomir. Vsekakor pa me že od mladosti...