Zase lahko rečem, da znam kar dobro pasti. Ko sem še hodila naokrog, se mi je velikokrat zgodilo, da sem padla, pa vedno tako, da se mi ni nič zgodilo. Morda je nastala kakšna modrica in me je nekaj dni bolelo, več pa ne. Vedno sem se pohvalila, da znam pasti. Otroci še in še padejo, pa spet vstanejo in tekajo naprej. Glede na število padcev se le redko zgodi kaj hujšega. Tudi za otroke je pomembno, da se naučijo pasti. To jim potem ostane za vse življenje. Izgubijo strah pred padcem.

Takšni fizični padci, čeprav včasih hudi, pa so pravzaprav manj pomemben del življenja. Veliko huje je, ko se v življenju kaj zalomi in se človek znajde na tleh. Pogosto ni lahko vstati in bi bilo najbolj preprosto ostati kar na tleh. Žal mnogi res ne zberejo dovolj moči, da bi vstali in šli naprej. Morda tudi ni nikogar, ki bi jim pomagal vstati. Tudi takšna pomoč je dragocena. Vedno znova občudujem ljudi, ki so po padcu zbrali dovolj moči, da so vstali in šli naprej. Ostala jim je brazgotina...