Dež. Ko plaho upaš, da je bilo vendarle že dovolj. Ko razdraženo pomisliš, da se mora enkrat vendarle končati. Ko si utrujeno govoriš, da so pošle že vse zaloge in da tako ne more več iti naprej. Vedno znova spet isto: dež. Dež. Dež. Kot bi se zbujal s petdesetkilogramskim klobukom na glavi in ga ves dan ne bi mogel sneti. Neznosno trajanje nesmisla. Občutek, da je nekaj nenaravnega postalo naravno. Da so razumni sklepi in pričakovanja samo jalove želje. Da si na varljivih tleh in ne moreš zaupati lastnemu koraku. Nekaj med strahom, ujetostjo in naveličanostjo te poplavlja od znotraj ... Vedno znova: dež, dež ... Zdi se, da spira še zadnje ostanke svetlobe. Vse, kar je trdnega in smiselnega, je razmočeno. S sten odpadajo veliki kosi ometa in stavbe se razkrajajo. Kaj je še normalno? Kaj še lahko rečeš? Kaj še lahko poveš, če se ti zmeraj bolj zdi, da vpiješ v sanjah in ne slišiš niti lastnega glasu?

Edino, kar ne razpada, so iluzije. Vidiš jih in si še toliko priseben, da n...