Ob sklepu obreda v Redipulji je sveti oče Frančišek podaril navzočim predstavnikom verskih in civilnih oblasti svetilko miru, ki so jo izdelali patri frančiškani v Assisiju. Svetilko sem iz rok svetega očeta sprejel v globoki hvaležnosti in predanosti, še zlasti, ker je to bilo moje prvo bližnje srečanje s sedanjim Petrovim naslednikom: Tudi ta je Skala ali Pečina, vendar najbolj takšna pečina, ki te sprejema v svoje niše in te varno krije, kakor je bil Mojzes krit v votlini na Sinaju (2 Mz 33,22).

Svetilka svetega očeta in pogled na pokopališče pa sta mi priklicala v spomin zadnjo kitico pesmi Alojza Gradnika iz sosednje Medane: »Zemlja tuja, zemlja tudi moja: zdaj ko konec srda je in boja, zemlja, mati sladka ti, če dosti storil hudega sem ti, oprosti. Naj moj grob bo zapuščen, brez cveta, in ko druge kitijo dekleta, naj brez znamenja bo in spomina, naj oran bo in ko ozimina čezenj zrasla bo in čas bo žetve, v zlati blagoslov spremeni kletve« (Mrtvi vojak v tujini)....