V začetku tega leta je umrlo kar nekaj ljudi (razmeroma mladih), ki sem jih zelo cenila. Gotovo ne samo jaz, ampak še veliko drugih. Moja prva reakcija je bila: To je pa res hudo, tako zelo bi jih še potrebovali. Čeprav jemljem smrt zelo naravno, se mi je ob smrti nekaterih zdelo, da je nastala skoraj nepopravljiva izguba. Potem pa me je poklical dober znanec in mi sporočil o še eni takšni smrti. V prvem trenutku sem se spet odzvala podobno: »Kakšna škoda.« Njegov odgovor je bil drugačen, kot sem pričakovala: »Prišel je na cilj. Mi smo še na poti.« Njegov odgovor je ves pogovor usmeril nekoliko drugače in vse skupaj je zasijalo v drugačni luči. Res je sicer škoda, da teh ljudi ni več, ampak vse, kar so naredili, živi naprej, v mnogih ljudeh. Prav nič ni bilo zaman. Lahko samo upamo, da bo seme, ki je bilo položeno v zemljo, vzklilo, morda res malo drugače, ampak še bogatejše. Vsi ti ljudje, ki so po naših ocenah umrli prezgodaj, bi enkrat prav gotovo umrli. Res bi lahko še ma...