Ko smo se v sedemdesetih letih s fičkom vozili proti morju, smo pri Postojni vedno malce strahoma pogledali proti Nanosu. Če je imel njegov vrh oblačno kapo, nas je verjetno čakal dež. Če je bil obsijan s soncem, pa so bili pred nami veseli in lepi počitniški dnevi. Nanos spada med najbolj znane slovenske gore. Vsak dan pelje mimo njega na tisoče avtomobilov, gneča pa je pogosta tudi na njegovih poteh. Največ planincev se do Vojkove koče pod 1262 metrov visoko Plešo (najvišji vrh Nanosa je sicer 1313 metrov visoki Suhi vrh) vzpne z Razdrtega. Zato je tamkajšnje veliko parkirišče ob lepih sobotah in nedeljah včasih kar premajhno za vse ljubitelje te slikovite gore. S parkirišča krenemo čez avtocesto. Takoj za mostom zavijemo v levo na makadam, z njega pa navkreber čez pašnik.

V gozdu postane pot kamnita in ožja, vendar se kmalu znova razširi. Po približno dvajse...