Gospod, to si želim!
Glasen je žubor potoka,
pa tudi svetlega, čistega,
ki teče ob meni.
Kot ubožec stojim ob njem,
ne da bi kdaj iz njega pil.
Glasen je, potok, Gospod.
Ne daj, da ob njem ostanem žejen.
Pritegni me na svoj bogati Izvir.
Rad bi samo slišal
od daleč šum vseh studencev,
ki v Tebi kot v neizmerni gori bobne.
Otopelosti me reši!
Naj se stopim – kot v plavžu,
naj onemim popolnoma prevzet,
iz teme niča v tebe, Melodijo Bitja.
Moja MOLITEV SE ZGUBLJA V NEIZMERNOSTI;
nemir se iskri kot preganjajoč ogenj
v tej nepopolnosti, polsvetli, napol lepi, nedomišljeni …,
a čudoviti, skrivnostni stvarnosti.
Pritegni me na svoj bogati IZVIR.
Gospod, tebe želim najti, ne svojega odmeva, ne izliva
svoje motne notranjosti, ne praznote …
Tebe želim V VSAKI SVOJI MOLITVI.
p. Lojze Bratina