Koliko težkih misli, načrtov, nešteto iskanj, skrbi nas preveva iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, vse življenje. Pa se iz tega tako malo naučimo. Svoje načrte, cilje želimo sami udejaniti. Jih vsiliti najprej sebi, potem pa še drugim. Če je le mogoče, želimo biti pri tem izvirni in samozadostni. Originalnost še posebej šteje in nam daje kurjavo za samodokazovanje. Pa tudi, če se v tem izčrpamo, obnemoremo ali tako ali drugače izgubimo. Naša potreba po samozadostnosti in samouresničenju nima meja. Ne dopušča enakopravnega sodelovanja. Kaj šele, da bi sebi in drugim priznali svojo šibkost, majhnost ali celo zablodo.

Po drugi strani pa navedena božja beseda kaže sveto preproščino. Preproščino, ki jo je moč bolje občutiti kot razumeti. Čutenje, ki se približa izkušnji psalmista. Ko spoznamo poraz in svojo zmoto. Ko se podrejo lastni ozki načrti. Ko nas vse zapusti in iz niča dvigne On, ki nas je ustvaril.

Izkušnja greha in kesanje omogoča spoznanje, od kod prih...