Ko kam potujemo za nekaj dni, se nam pogosto zgodi, da tam pogrešamo svojo posteljo in se že vnaprej veselimo, kako lepo bo po vrnitvi domov spet spati v njej. Nekateri to občutijo bolj, drugi spet manj. Smo si pač tudi v tem različni.

Na to sem še posebno pomislila, ko sem poslušala gospo, ki je pripovedovala, kako je njen oče doživljal zadnje dneve. Bil je že zelo slab in zdravnica jim je svetovala, da mu preskrbijo negovalno posteljo, da ga bodo laže negovali. Seveda so bili vsi za to in so že začeli urejati vse, da mu jo pripeljejo. Ko je oče slišal, kaj pripravljajo, je odločno rekel: »Ne, to je moja postelja in na tej hočem živeti do konca in na njej tudi umreti.« Izpolnili so mu željo.

Ob tem pa sem se spomnila še neke druge zgodbe o postelji. Tudi to je pripovedovala žena o svojem pokojnem možu. Dolgo se je vlekla njegova bolezen in vsa družina je bila hvaležna, da so ga imeli še toliko časa pri sebi. Ljubiteljsko se je ukvarjal z mizarstvom in v času svoje...