Ljudje si v veliki večini želimo živeti normalno. Kaj natanko to pomeni, je sicer težko reči, saj je normalnost izredno relativen pojem, a najbrž ne bi hudo zgrešili, če bi rekli, da je ena od značilnosti normalnega življenja zaupanje v družbo in kulturo. Kadar obstaja vsaj osnovni konsenz o tem, da je delovanje družbenih in kulturnih institucij utemeljeno v resničnosti in zaradi tega relevantno, jim ljudje zaupajo in se nanje zanašajo. Prepričani so, da stvari delujejo skladno s svojim namenom: da lahko npr. v medijih najdejo verodostojne informacije in diskusije različno mislečih o pomembnih temah; da šole posredujejo mladim realne zgodovinske podatke; da spomeniki proslavljajo ljudi in dogodke, na katerih temelji sodobna družbena stavba. V ljudeh se tako razvije smisel za bivanjsko orientacijo in občutek varnosti: čutijo, da se ne more vsak hip zgoditi karkoli. Normalnost je zato povsem upravičeno velika vrednota: ljudem pomaga k osebni trdnosti, brez katere nobena družba na dalj...