Ne morem pozabiti razmišljanja stare gospe, ki ni imela svoje družine in je bila po poklicu učiteljica. Poklicno se je sicer ukvarjala z otroki, ampak ne s svojimi. Zdaj ima že kar nekaj čez osemdeset let in vedno manj je takšnih, ki bi bili od nje starejši. Še vedno pa se vede kot tipična učiteljica. Na mlajše od nje gleda kot na svoje učence. Tako lahko razumemo tudi njeno izjavo: »Ne prenesem, da bi mi mlajši solili pamet.«

Če bi imela svoje otroke in svoje vnuke, bi verjetno razmišljala drugače. Življenje z otroki bi jo do tega pripeljalo. Morala bi se pogovarjati z njimi, morala bi marsikaj sprejeti tudi od njih, morala bi v marsičem spremeniti svoje gledanje na marsikaj. Gotovo bi ji bilo včasih težko in bi nekatere stvari težko sprejela. Ne bi ji preostalo nič drugega, kot da se tudi sama ob njih brusi in dozoreva. Tako kot se morajo mladi brusiti in dozorevati ob starejših.

Poznam ljudi, ki so prepričani, da jih morajo vsi spoštovati in sprejemati zato, ker...